27 Gennaio 2026

Giornata della Memoria: il discorso della sindaca Hrovatin

Šoah se ni začela s krematoriji, temveč z besedami

Egregi rappresentanti delle autorità civili, militari e religiose, cari cittadini!

Quando parliamo della Shoah, spesso ci scontriamo con l’astrazione dei numeri: sei milioni di morti. Ma la memoria non deve essere una statistica. Ricordare la Shoah significa restituire un volto, un nome e una storia a ogni singola persona che è stata ridotta a un numero tatuato sul braccio. Come scriveva Primo Levi: Se comprendere è impossibile, conoscere è necessario. La conoscenza è l’unico strumento che abbiamo per onorare chi non ha avuto voce e per comprendere come l’Europa, culla della civiltà e della filosofia, abbia potuto sprofondare in un simile abisso. Dobbiamo chiederci: come è stato possibile? La Shoah non è stata compiuta solo da pochi carnefici, ma è stata resa possibile da una massa silenziosa di spettatori. Liliana Segre ci ammonisce costantemente sul pericolo dell‘indifferenza, definendola “più colpevole della violenza stessa. L’indifferenza è quel terreno fertile dove l’odio mette radici: inizia con una parola discriminatoria, prosegue con l’esclusione sociale e termina nel cancello di un campo di sterminio. È il silenzio dei giusti a fare più rumore della cattiveria dei malvagi. Dobbiamo anche riflettere su quella che Hannah Arendt definì la banalità del male. Molti di coloro che parteciparono all’orrore non erano mostri mitologici, ma burocrati zelanti, padri di famiglia che “eseguivano ordini”. Questo ci insegna che il male non è sempre straordinario; spesso si nasconde nella rinuncia al pensiero critico e nella delega della propria coscienza a un’ideologia. La memoria, dunque, non serve solo a ricordare il passato, ma a sorvegliare il nostro presente, affinché nessuno abdichi mai più alla propria responsabilità individuale.

La Shoah non è iniziata con i forni crematori, ma con le parole. È iniziata nei giornali, nei discorsi pubblici e nelle chiacchiere da bar che hanno progressivamente deumanizzato l’altro. Al giorno d’oggi nel mondo digitale, l’algoritmo spesso amplifica la polarizzazione. L’insulto sui social media, il razzismo camuffato da ironia, spesso da politici in cerca di una manciata di voti, e la creazione di “capri espiatori” per i problemi economici o sociali sono gli stessi segnali premonitori degli anni ’30. Ricordare oggi significa vigilare sulle parole che usiamo e che leggiamo, rifiutando la normalizzazione della violenza verbale. Sui nostri smartphone vediamo immagini di conflitti, migrazioni e ingiustizie in tempo reale, e spesso passiamo oltre. L’indifferenza moderna non è mancanza di informazione, ma eccesso di informazione non elaborata. La Shoah ci insegna che quando l’individuo smette di farsi domande morali e si limita a “seguire il flusso” (o la corrente dei social), il sistema può scivolare verso la barbarie. Essere testimoni oggi significa esercitare il pensiero critico contro ogni forma di propaganda.

Tra queste mura, che portano ancora il peso del silenzio e del fumo della Risiera, comprendiamo che la memoria non è un semplice sguardo all’indietro. Oggi, mentre l’antisemitismo torna a manifestarsi con preoccupante normalità, la Risiera di San Sabba ci ricorda che l’indifferenza non è mai neutra: è il terreno dove l’odio mette radici. Onorare chi è passato da qui significa impegnarsi affinché l’identità di una persona non torni mai più a essere una colpa o un bersaglio. Il pericolo nel 2026 non è necessariamente il ritorno delle svastiche nelle strade, ma il ritorno di quella mentalità che divide il mondo in ‘noi’ e ‘loro’, che ritiene alcune vite meno degne di altre, che preferisce la sicurezza del silenzio alla scomodità della verità. Essere fedeli alla memoria della Shoah significa avere il coraggio di restare umani in un mondo che ci spinge a essere utenti, consumatori o spettatori indifferenti. E con ciò che sta accadendo nel mondo, dove le parole violente si stanno già trasformando in azioni violente, non ce lo possiamo più permettere! Non è ancora troppo tardi! Non restiamo indifferenti!

Spoštovani predstavniki civilnih, vojaških in verskih oblasti, dragi državljani!

Ko govorimo o šoah, se pogosto srečamo z abstrakcijo številk: šest milijonov mrtvih. Vendar spomin ne sme biti statistika. Spominjati se šoah pomeni vrniti obraz, ime in zgodbo vsaki posamezni osebi, ki je bila reducirana na številko, vtetovirano na roki. Kot je zapisal Primo Levi: Če je razumeti nemogoče, je spoznati nujno.” Poznavanje je edino orodje, ki ga imamo, da počastimo tiste, ki niso imeli glasu, in da razumemo, kako je Evropa, zibelka civilizacije in filozofije, lahko potonila v takšno brezno. Vprašati se moramo: kako je bilo to mogoče? Šoah niso izvedli le redki rablji, temveč jo je omogočila molčeča množica opazovalcev. Liliana Segre nas nenehno opozarja na nevarnost brezbrižnosti in jo označuje za “bolj krivo od samega nasilja. Brezbrižnost so plodna tla, kjer sovraštvo požene korenine: začne se z diskriminatorno besedo, nadaljuje s socialno izključitvijo in konča pri vratih uničevalnega taborišča. Tišina pravičnih je tista, ki povzroči več hrupa kot hudobija zlobnih. Razmisliti moramo tudi o tem, kar je Hannah Arendt opredelila kot banalnost zla. Številni, ki so sodelovali pri grozotah, niso bili mitološke pošasti, temveč vneti birokratje, družinski očetje, ki so le “izpolnjevali ukaze”. To nas uči, da zlo ni vedno izjemno; pogosto se skriva v odpovedi kritičnemu mišljenju in v prelaganju lastne vesti na ideologijo. Spomin torej ne služi le obujanju preteklosti, temveč nadzorovanju naše sedanjosti, da se nihče nikoli več ne bi odpovedal svoji individualni odgovornosti.

Šoah se ni začela s krematoriji, temveč z besedami. Začela se je v časopisih, v javnih govorih in v pogovorih v barih, ki so postopoma razčlovečili drugega. Danes v digitalnem svetu algoritem pogosto krepi polarizacijo. Žaljivke na družbenih omrežjih, rasizem, zamaskiran v ironijo, in ustvarjanje “grešnih kozlov” za ekonomske ali socialne težave so isti opozorilni znaki kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Spominjati se danes pomeni biti budni nad besedami, ki jih uporabljamo in beremo, ter zavračati normalizacijo besednega nasilja. Danes na svojih pametnih telefonih v realnem času vidimo podobe konfliktov, migracij in nepravičnosti, vendar pogosto le podrsamo naprej. Sodobna brezbrižnost ni pomanjkanje informacij, temveč preobilje nepredelanih informacij. Šoah nas uči, da ko se posameznik neha spraševati o moralnih vprašanjih in se omeji na to, da “sledi toku” (ali trendom na družbenih omrežjih), lahko sistem zdrsne v barbarstvo. Biti priča danes pomeni uveljavljati kritično mišljenje proti vsaki obliki propagande. Med temi zidovi, ki še vedno nosijo težo tišine in dima Rižarne, spoznavamo, da spomin ni zgolj preprost pogled v preteklost. Danes, ko se antisemitizem ponovno pojavlja z zaskrbljujočo samoumevnostjo, nas Rižarna opominja, da brezbrižnost ni nikoli nevtralna: je polje, na katerem sovraštvo požene korenine. Častiti spomin na tiste, ki so trpeli tukaj, pomeni prizadevati si, da identiteta posameznika nikoli več ne bi postala krivda ali tarča.

Nevarnost v letu 2026 ni nujno vrnitev svastik na ulice, temveč vrnitev tiste miselnosti, ki deli svet na “nas” in “njih”, ki meni, da so nekatera življenja manj vredna od drugih, in ki daje prednost varnosti tišine pred nelagodjem resnice. Biti zvest spominu na šoah danes pomeni imeti pogum, da ostanemo človeški v okolju, ki nas sili, da smo le uporabniki, potrošniki ali brezbrižni opazovalci. In glede na to, kar se dogaja po svetu, kjer se nasilne besede že spreminjajo v nasilna dejanja, si tega ne moremo privoščiti! Ni še prepozno! Ne bodimo brezbrižni!

Trieste, Risiera di San Sabba, 27 gennaio 2026

Monica Hrovatin, sindaca di Sgonico-Zgonik

QUI il testo scaricabile in formato .pdf

In primo piano